Električne invazije so niz gledaliških posegov v javni prostor, s katerimi mlada produkcijska skupina Ljud nadaljuje svoja preiskovanja prostora med gledalci in nastopajočimi.
Na izbrane lokacije je umeščena velika srebrna kocka, nenavaden gledališki objekt, iz katerega izstopilo večje število raznolikih kreatur, svojevrstnih igralskih likov. Meje med izvajalci in občinstvom se začasno zabrisšejo in ustvarijo prostor za gledališče kot igro, kot ritual, kot dogodek socialnega združevanja.
Vsebinsko se Električne invazije posvečajo problematiki (ne)komunikacije in (ne)sprejemanja drugačnosti v kontekstu javnega urbanega okolja. Skozi sproščeno raziskavo »tukaj in zdaj« gledališkega dogodka avtorji vabijo gledalce k skupnemu preizpraševanju samoumevnih in utesnjujočih družbenih konvencij, ki medčloveške odnose omejujejo na vsebinsko izpraznjeno, mehanično formo. Obiskovalci bodo znotraj gledališke akcije aktivno soočeni s »potencirano« drugačnostjo in se bodo imeli priložnost na sproščen način »spopasti« z lastno ksenofobijo.
Model predstave ni zaprt gledališki dogodek, ki se ponavlja, temveč odprta organska forma s permutacijami in variacijami, katere neločljiv del je tudi občinstvo.
Akterji, ki izstopijo iz »neznanega plovila«, na svojo okolico reagirajo v nasprotju z uveljavljenimi kodi/pravili vedenja v javnih prostorih. Udeleženci dogodka se tako znajdejo v situaciji, v kateri lahko dešifrirajo vedenjske vzorce tujcev/drugih in z uporabo že vzpostavljenih akterskih kodov ali s kreiranjem novih spontanih sistemov komunikacije z njimi stopajo v pristen »električen stik« (termin S. Kosovela iz manifesta »Mehanikom!«). Na ta način želijo avtorji preusmeriti pozornost gledalca iz področja prezentacije na področje gledališke komunikacije in interakcije ter tako razvijati poglavitne prednosti, ki jih ima »živo« gledališče pred sorodnimi mediji kot sta film in televizija.
Projekt Električne Invazije na izviren in samosvoj način združuje konceptualna izhodišča gledališke raziskave (preiskovanje igralskega lika kot osnovnega gradnika gledališke realnosti, relativizacija meje med gledalcem in izvajalcem, uporaba javnega ambientalnega prostora kot vsebinskega elementa gledališke predstave itn.) z aktualnim tematskim kontekstom (dialog z Drugim / invazija tujih bitij), kar predstavi omogoča, da stopa v stik z najširšim možnim spektrom občinstva. Tako projekt deluje kot trojanski konj, v katerem se pod plastjo priljudne, neobremenjene, igrive in nekonvencionalne javne intervencije skrivata poglobljena gledališka raziskava in sodoben izčiščen koncept, ki išče praktične odgovore na nekatera osnovna teoretična vprašanja sodobnega gledališča.
[nggallery id=9]
Avtorska skupina Ljud v preteklih treh letih aktivno deluje na področju umetniške produkcije v javnih prostorih. Gre za razvijajoče se področje uprizoritvenih umetnosti, ki se v slovenskem kulturnem prostoru šele odpira, v evropskem pa je že povsem uveljavljeno. Visoko raven umetniške produkcije združuje z dostopnostjo širši javnosti, kar preprečuje elitizacijo sodobne umetnosti in jo ohranja v živem stiku s sodobno družbeno stvarnostjo.
Električne invazije predstavljajo sintezo večletnega dela z izvajalci, ki so v različnih projektih preiskovali potenciale neposrednega stika z občinstvom / rušenja četrte stene, gre za področje, ki je (kljub razvoju v preteklem stoletju) v sodobni gledališki praksi še vedno bolj izjema kot pravilo. Svoje interaktivne, fizično stilizirane like so izvajalci oblikovali z uporabo izvirnih eklektičnih metod, ki jemljejo iztočnice pri načelih Commedie dell’arte, Meyerholdovi biomehaniki, metodah Grotowskega in Butoh tehniki.
TEHNIČNI RAJDER >>
.
Posnetka dveh manjših akcij – odvodov Električnih invazij v Sodelovanju z Jašo Mrevljetom in Sweet House productions:
“Mechanisms can not die because they have no souls. The paradox is incomprehensible to the mechanic, because it exceeds the laws of mechanics. The paradox is a jump from mechanics into life. The paradox is alive like electricity. Electricity is not mechanic. So let us not be mechanical, but let us be electric.”
S. Kosovel
The creators of the project use various ambiental spaces, with specific architectural and urbanistic characteristics, and place in them an unusual theatrical object, a large silver cube with tubular roots. This object, with its unearthly appearence, larger dimensions (3x3x3m) and disfunctional placement in the space, functions as a foreign element in stark contrast with its surroundings. While at the same time undermining the standard orientation, perception and functionality of the space.
“The cube” uses subtile audio-visual effects which eminate from it, to arouse interest and expectation in accidental by passers. A UFO that has crashed on earth, an alien object that has unexpectedly found itself in a familiar space. A provocation or even a threat, that anounces the coming of the unknown.
A timer device its surface counts down like a time bomb before the start of the theatrical action, the time before the catastrophy, apocalipse or salvation…
When the audience is gathered and the last seconds have ticked away… it happpens… the first “alien” head apears. Every bit as surprised as the assembled audience members. Then a further six strange pink aliens will hatch out from the unusual craft.
The newcomers explore the strange new planet. And while they try to deal with the surrounding objects (floor, trees, garbage bins, benches) the audience will be able to understand the basic mechanisms of their interactions and forms of communication.
The surprising reactions of the characters move freely beetwen atmosferic lyricism and situational comedy. At the same the interactions beetwen them and the objects around the craft serve as an uverture to the moment when the beings suddenly become avare of the people surrounding them and engage in an “electric” interaction with the audience..
[nggallery id=9]
With the use of improvisation, animation and other interactive theatrical methods the performers open a true and unpredicatble dialogue with the audience members. The border beetween the performers and the observers is temporarily blurred.
The goal of this controled theatrical “experiment” is to establish an open form of theatre in which everyone can become actively involved and thereby take part in shapeing the final structure of the performance.
On every chosen location a theatrical event, lasting several days, will take place. This will include public reharsals, a spatial instalation of the interactive cube, a workshop for up to 40 participants, many short theatrical interventions and the main performance.
TECHNICAL RIDER >>
.
Recordings of two smaller actions created as part of the Invasions project in cooperation with Jaša Mrevlje and Sweet House Productions:
Comments are closed.