Sorry, this page is only available in Slovenian language.

(but if you are really interested you can try to use google translate)

 

Za začetek interpretacije dediščine kot znanstvene discipline in kot stroke se šteje leto 1957, ko je Freeman Tilden predstavil šest načel interpretacije dediščine. Več kot 50 let kasneje ostajajo njegova načela vplivna in mladi interpreti dediščine se jih še vedno učijo.

V zadnjih desetletjih je bilo narejenih več poskusov izboljšav in razširitev teh načel. Sledečih osem načel interpretacije dediščine je rezultat poglobljenega dela mnogih strokovnjakov s področja dediščine. Njihov namen je zagotavljanje visoke kakovosti interpretacije naravne in kulturne dediščine.

Dobra interpretacija dediščine je:

– ustrezna
– zabavna
– raznolika
– dobro raziskana
– celovita
– trajnostna
– vključujoča
– dovzetna

Ustrezna – interpretacija dediščine se mora naslanjati na znanja in izkušnje obiskovalcev, le tako je lahko smiselna in osebna. Zanimanja in pričakovanja obiskovalcev je zato potrebno redno preverjati.

Obiskovalcev ne smemo obravnavati kot nepopisane liste papirja, ki jih lahko zapolnimo z informacijami, saj imajo ponavadi že določena predznanja, vključno s poznavanjem pojava dediščine in pričakovanji glede tega, kako ga želijo doživeti. V primerih, ko uspe interpretacijo dediščine povezati z osebnimi izkušnjami obiskovalcev, je veliko verjetneje, da bodo sprejeli in si zapomnili interpretacijo. Najboljši način, kako izvedeti, kaj obiskovalci že vedo o pojavu dediščine in kaj si želijo doživeti, je, da jih o tem povprašamo. Redne raziskave pričakovanj obiskovalcev kot tudi njihovega zadovoljstva z interpretacijo so nepogrešljiv del vsake dobre interpretacije.

Priporočljivo je zagotoviti informacije različnih težavnostnih stopenj, tako da lahko obiskovalci izberejo tiste, ki ustrezajo njihovemu predznanju: »Nihče si ne želi počutiti kot, da je intelektualno nesposoben razumeti, kar je izkusil« (David Dean). Obiskovalcem je potrebno ponuditi tudi možnost, da sami smiselno povezujejo informacije, saj so stvari, ki jih ljudje sami odkrijejo, najbolj nepozabne.

Zabavna – informacije o pojavu dediščine morajo biti predstavljene na privlačen in izzivalen način, ki pritegne pozornost obiskovalcev in jih motivira, da se naučijo nekaj novega o pojavu.

Večina obiskovalcev si pojav dediščine ogleda predvsem iz veselja in ne z namenom izobraževanja. Njihovo željo po prijetno preživetem času je zato potrebno spoštovati – interpreti dediščine bi morali stremeti k temu in pripraviti kar se da zanimive programe interpretacije. Interpretacijo se namreč pogosto napačno izenačuje z izobraževanjem. Poučevanje kot poteka v šolskih klopeh, je morda primerno za šolo, vendar najverjetneje ne bo imelo enakega učinka na prizorišču naravne ali kulturne dediščine. Četudi zabava ni cilj interpretacije dediščine, je ena od njenih bistvenih lastnosti. Informacije, ki se podajajo obiskovalcem morajo biti privlačne in izzivalne ter se morajo dotakniti tako srca kot tudi možganov.

Raznolika – interpretacija dediščine bi morala nagovoriti obiskovalce glede na njihove demografske in kulturne značilnosti. Pri oblikovanju interpretacije je potrebno upoštevati različne načine učenja in uporabiti široko paleto medijev.

Kakovostna interpretacija dediščine bi morala zagotoviti različne dejavnosti, razvite za različne skupine obiskovalcev in načine učenja (zvočni, vizualni itd.). Morala bi si prizadevati za povezovanje različnih čutov znotraj enega interpretativnega programa, saj je dokazano, da si ljudje zapomnijo več informacij, če uporabljajo kar se da veliko čutil.

Otroci potrebuje ločene interpretativne programe, razvite posebej za njih, ki upoštevajo njihove potrebe in načine učenja. Tovrstni interpretativni programi so ponavadi zelo priljubljeni tudi med odraslimi.

Pomembno je zagotoviti interpretativne dejavnosti v več kot enem jeziku. Velik del tujih obiskovalcev praviloma ne razume lokalnega jezika. Poleg tega je potrebno zagotoviti programe oz. načine podajanja informacij primerne za vizualno ali slušno prizadete obiskovalce.

Dobro raziskana – interpretacija dediščine bi morala temeljiti na najboljših sodobnih raziskavah, vendar pa naj bi obenem vključevala tudi ljudsko izročilo in folkloro.

„V srcu dobre interpretacije leži dobra raziskava“ (David Uzzel). Interpretacijo dediščine je potrebno osnovati na dobro raziskani, interdisciplinarni študiji pojava dediščine in njegove okolice. Hkrati pa interpretacija dediščine ne bi smela izključevati alternativne zgodovinske hipoteze, lokalnih mitov in zgodb. Če na določeno vprašanje obstajata dve znanstveni razlagi, bi morala interpretacija dediščine podati obe in s tem pustiti obiskovalcem možnost, da se sami odločijo, katero želijo podpreti. Ljudske pripovedi in spomini zgodovinskih pričevalcev lahko predstavljajo pomemben vir informacij o pomenu pojava dediščine. Pomembno je, da se v interpretacijo dediščine vključi tudi vrednote in prepričanja lokalne skupnosti, četudi ta ne sovpadajo s prepričanji osebja na prizorišču pojava dediščine ali v muzeju.

Celovita – interpretacija bi morala predstaviti pojav dediščine kot celoto, vključno z njeno okolico in nematerialnimi elementi, ki so del njenega pomena.

Pojavi dediščine so zelo kompleksni, z večplastnimi zgodbami in pomeni. Zato je pomembno, da upoštevamo vsa zgodovinska obdobja in vse skupnosti, ki so prispevale k njenemu razvoju. Tako okoliška pokrajina kot nematerialni elementi (zgodbe, glasba, ples, kulinarika, itd.) so nerazdružljiv del pomena pojava dediščine in potrebno jih je vključiti v interpretacijo. Obiskovalcem pomagajo uzreti širši kontekst in s tem omogočijo boljše razumevanje povezav med posameznimi elementi pojava dediščine.

Trajnostna – interpretacija bi morala biti del finančnega in upravljavskega načrta pojava dediščine in bi morala biti sposobna pritegniti tako finančno kot tudi intelektualno podporo. Glavni pogoj za programe interpretacije dediščine danes je samozadostnost.

Da bi lahko dosegli samozadostnost, je treba prepričati javnost in javno upravo, da interpretacija dediščine ni razkošje, temveč nujna storitev, ki lahko prinese številne koristi posameznikom, družbi ter organizacijam, ki jo financirajo. Zato bi interpretacija morala postati sestavni del procesa upravljanja in ohranjanja dediščine. Kakovostno interpretacijo dediščine je mogoče in potrebno vključiti v vse faze ohranjanja: v pripravo konzervatorskega načrta, pred, med in po zaključku konzervatorskih del.

Vključujoča – interpretacija dediščine bi morala vključevati obširna začetna posvetovanja kot tudi nadaljnje redne revizije, v katerih bi sodelovale lokalne skupnosti in strokovnjaki za dediščino.

Interpretacijo je potrebno izvesti v sodelovanju s strokovnjaki za dediščino, s skupnostmi povezanimi s pojavom dediščine in drugimi zainteresiranimi stranmi. Lokalne, strokovne in vladne organizacije imajo veščine in znanja, ki lahko dragoceno prispevajo k interpretaciji dediščine.

Interpretacija je nenehen dinamičen proces in potrebno jo je načrtovati tako, da so redne dopolnitve in posodobitve mogoče. Interpretativni programi bi morali dopuščati vključevanje novih znanstvenih spoznanj in stališč lokalne skupnosti.

Dovzetna – interpretacija dediščine bi morala biti dovzetna za raznolike vrednote obiskovalcev in lokalnih skupnosti, morala pa bi biti tudi fizično dostopna. Morala bi iskati načine podajanja informacij, ki ni vsiljiv do okolice.

Vsak program interpretacije dediščine bi moral upoštevati in spoštovati tradicionalne družbene funkcije prizorišča dediščine in kulturnih praks lokalnih prebivalcev in z njimi povezanih skupnosti. Hkrati pa ne smemo pozabiti, da imajo tudi obiskovalci raznolike vrednote, s pomočjo katerih dojemajo dogodke iz preteklosti. Vrednote, ki predstavljajo temelj naše interpretacije zgodovinskih dogodkov, se pogosto spreminjajo. Zato bi interpretativni programi morali biti zgodovinsko objektivni in ne politično diktirani.

Infrastruktura interpretacije dediščine bi morala biti dovzetna za značaj in okolje prizorišča dediščine. Vse dejavnosti interpretacije dediščine bi morale biti fizično dostopne, v primerih, ko to ni mogoče, pa bi bilo potrebno interpretacijo dediščine zagotoviti na drugi lokaciji.

Iryna Shalaginova (Kultur-Interpretation Deutschland)

 

Viri:

Beck, Larry, and Ted Cable 2002. Interpretation for the 21st Century: Fifteen Guiding Principles for Interpreting Nature and Culture. 2nd ed. USA: Sagamore Publishing.

Dean, David 1997. Ethics and Museum Exhibitions. In Museum Ethics, Gary Edson (ed.). London. Routledge, pp. 216-224.

Ham, Sam. 1992. Environmental Interpretation: A Practical Guide for People with Big Ideas and Small Budgets. Colorado. North American Press.

ICOMOS 2008. The ICOMOS Charter for the Interpretation and Presentation of Cultural Heritage Sites. Dostopno na: http://www.international.icomos.org/charters.htm, povzeto 19. decembra 2008.

Lawson, Elaine, and Meredith Walker. 2005. Interpreting Heritage Places and Items Guidelines. Heritage Information Series. Australia. NSW Heritage Office. Dostopno na: http://www.heritage.nsw.gov.au/docs/info_interpreting.pdf; povzeto 12. julija 2007.

Lewis, William 2005. Interpreting for Park Visitors. 9th printing. Eastern National.US.

Tilden, Freeman. 1977. Interpreting Our Heritage. 3d ed. Chapel Hill: The University of North Carolina Press.

Uzzel, David. 1994. Heritage Interpretation in Britain Four Decades after Tilden, in: Richard Harrison (ed.). Manual of Heritage Management. Butterworth-Heinemann. Oxford, pp. 293-302.

Wearing, Stephen and John Neil 1999. Ecotourism: Impacts, Potentials and Possibilities. Butterworth-Heinemann. Oxford.

 

 Za začetek interpretacije dediščine kot znanstvene discipline in kot stroke se šteje leto 1957, ko je Freeman Tilden predstavil šest načel interpretacije dediščine. Več kot 50 let kasneje ostajajo njegova načela vplivna in mladi interpreti dediščine se jih še vedno učijo.

V zadnjih desetletjih je bilo narejenih več poskusov izboljšav in razširitev teh načel. Sledečih osem načel interpretacije dediščine je rezultat poglobljenega dela mnogih strokovnjakov s področja dediščine. Njihov namen je zagotavljanje visoke kakovosti interpretacije naravne in kulturne dediščine.

Dobra interpretacija dediščine je:

– ustrezna
– zabavna
– raznolika
– dobro raziskana
– celovita
– trajnostna
– vključujoča
– dovzetna

Ustrezna – interpretacija dediščine se mora naslanjati na znanja in izkušnje obiskovalcev, le tako je lahko smiselna in osebna. Zanimanja in pričakovanja obiskovalcev je zato potrebno redno preverjati.

Obiskovalcev ne smemo obravnavati kot nepopisane liste papirja, ki jih lahko zapolnimo z informacijami, saj imajo ponavadi že določena predznanja, vključno s poznavanjem pojava dediščine in pričakovanji glede tega, kako ga želijo doživeti. V primerih, ko uspe interpretacijo dediščine povezati z osebnimi izkušnjami obiskovalcev, je veliko verjetneje, da bodo sprejeli in si zapomnili interpretacijo. Najboljši način, kako izvedeti, kaj obiskovalci že vedo o pojavu dediščine in kaj si želijo doživeti, je, da jih o tem povprašamo. Redne raziskave pričakovanj obiskovalcev kot tudi njihovega zadovoljstva z interpretacijo so nepogrešljiv del vsake dobre interpretacije.

Priporočljivo je zagotoviti informacije različnih težavnostnih stopenj, tako da lahko obiskovalci izberejo tiste, ki ustrezajo njihovemu predznanju: »Nihče si ne želi počutiti kot, da je intelektualno nesposoben razumeti, kar je izkusil« (David Dean). Obiskovalcem je potrebno ponuditi tudi možnost, da sami smiselno povezujejo informacije, saj so stvari, ki jih ljudje sami odkrijejo, najbolj nepozabne.

Zabavna – informacije o pojavu dediščine morajo biti predstavljene na privlačen in izzivalen način, ki pritegne pozornost obiskovalcev in jih motivira, da se naučijo nekaj novega o pojavu.

Večina obiskovalcev si pojav dediščine ogleda predvsem iz veselja in ne z namenom izobraževanja. Njihovo željo po prijetno preživetem času je zato potrebno spoštovati – interpreti dediščine bi morali stremeti k temu in pripraviti kar se da zanimive programe interpretacije. Interpretacijo se namreč pogosto napačno izenačuje z izobraževanjem. Poučevanje kot poteka v šolskih klopeh, je morda primerno za šolo, vendar najverjetneje ne bo imelo enakega učinka na prizorišču naravne ali kulturne dediščine. Četudi zabava ni cilj interpretacije dediščine, je ena od njenih bistvenih lastnosti. Informacije, ki se podajajo obiskovalcem morajo biti privlačne in izzivalne ter se morajo dotakniti tako srca kot tudi možganov.

Raznolika – interpretacija dediščine bi morala nagovoriti obiskovalce glede na njihove demografske in kulturne značilnosti. Pri oblikovanju interpretacije je potrebno upoštevati različne načine učenja in uporabiti široko paleto medijev.

Kakovostna interpretacija dediščine bi morala zagotoviti različne dejavnosti, razvite za različne skupine obiskovalcev in načine učenja (zvočni, vizualni itd.). Morala bi si prizadevati za povezovanje različnih čutov znotraj enega interpretativnega programa, saj je dokazano, da si ljudje zapomnijo več informacij, če uporabljajo kar se da veliko čutil.

Otroci potrebuje ločene interpretativne programe, razvite posebej za njih, ki upoštevajo njihove potrebe in načine učenja. Tovrstni interpretativni programi so ponavadi zelo priljubljeni tudi med odraslimi.

Pomembno je zagotoviti interpretativne dejavnosti v več kot enem jeziku. Velik del tujih obiskovalcev praviloma ne razume lokalnega jezika. Poleg tega je potrebno zagotoviti programe oz. načine podajanja informacij primerne za vizualno ali slušno prizadete obiskovalce.

Dobro raziskana – interpretacija dediščine bi morala temeljiti na najboljših sodobnih raziskavah, vendar pa naj bi obenem vključevala tudi ljudsko izročilo in folkloro.

„V srcu dobre interpretacije leži dobra raziskava“ (David Uzzel). Interpretacijo dediščine je potrebno osnovati na dobro raziskani, interdisciplinarni študiji pojava dediščine in njegove okolice. Hkrati pa interpretacija dediščine ne bi smela izključevati alternativne zgodovinske hipoteze, lokalnih mitov in zgodb. Če na določeno vprašanje obstajata dve znanstveni razlagi, bi morala interpretacija dediščine podati obe in s tem pustiti obiskovalcem možnost, da se sami odločijo, katero želijo podpreti. Ljudske pripovedi in spomini zgodovinskih pričevalcev lahko predstavljajo pomemben vir informacij o pomenu pojava dediščine. Pomembno je, da se v interpretacijo dediščine vključi tudi vrednote in prepričanja lokalne skupnosti, četudi ta ne sovpadajo s prepričanji osebja na prizorišču pojava dediščine ali v muzeju.

Celovita – interpretacija bi morala predstaviti pojav dediščine kot celoto, vključno z njeno okolico in nematerialnimi elementi, ki so del njenega pomena.

Pojavi dediščine so zelo kompleksni, z večplastnimi zgodbami in pomeni. Zato je pomembno, da upoštevamo vsa zgodovinska obdobja in vse skupnosti, ki so prispevale k njenemu razvoju. Tako okoliška pokrajina kot nematerialni elementi (zgodbe, glasba, ples, kulinarika, itd.) so nerazdružljiv del pomena pojava dediščine in potrebno jih je vključiti v interpretacijo. Obiskovalcem pomagajo uzreti širši kontekst in s tem omogočijo boljše razumevanje povezav med posameznimi elementi pojava dediščine.

Trajnostna – interpretacija bi morala biti del finančnega in upravljavskega načrta pojava dediščine in bi morala biti sposobna pritegniti tako finančno kot tudi intelektualno podporo. Glavni pogoj za programe interpretacije dediščine danes je samozadostnost.

Da bi lahko dosegli samozadostnost, je treba prepričati javnost in javno upravo, da interpretacija dediščine ni razkošje, temveč nujna storitev, ki lahko prinese številne koristi posameznikom, družbi ter organizacijam, ki jo financirajo. Zato bi interpretacija morala postati sestavni del procesa upravljanja in ohranjanja dediščine. Kakovostno interpretacijo dediščine je mogoče in potrebno vključiti v vse faze ohranjanja: v pripravo konzervatorskega načrta, pred, med in po zaključku konzervatorskih del.

Vključujoča – interpretacija dediščine bi morala vključevati obširna začetna posvetovanja kot tudi nadaljnje redne revizije, v katerih bi sodelovale lokalne skupnosti in strokovnjaki za dediščino.

Interpretacijo je potrebno izvesti v sodelovanju s strokovnjaki za dediščino, s skupnostmi povezanimi s pojavom dediščine in drugimi zainteresiranimi stranmi. Lokalne, strokovne in vladne organizacije imajo veščine in znanja, ki lahko dragoceno prispevajo k interpretaciji dediščine.

Interpretacija je nenehen dinamičen proces in potrebno jo je načrtovati tako, da so redne dopolnitve in posodobitve mogoče. Interpretativni programi bi morali dopuščati vključevanje novih znanstvenih spoznanj in stališč lokalne skupnosti.

Dovzetna – interpretacija dediščine bi morala biti dovzetna za raznolike vrednote obiskovalcev in lokalnih skupnosti, morala pa bi biti tudi fizično dostopna. Morala bi iskati načine podajanja informacij, ki ni vsiljiv do okolice.

Vsak program interpretacije dediščine bi moral upoštevati in spoštovati tradicionalne družbene funkcije prizorišča dediščine in kulturnih praks lokalnih prebivalcev in z njimi povezanih skupnosti. Hkrati pa ne smemo pozabiti, da imajo tudi obiskovalci raznolike vrednote, s pomočjo katerih dojemajo dogodke iz preteklosti. Vrednote, ki predstavljajo temelj naše interpretacije zgodovinskih dogodkov, se pogosto spreminjajo. Zato bi interpretativni programi morali biti zgodovinsko objektivni in ne politično diktirani.

Infrastruktura interpretacije dediščine bi morala biti dovzetna za značaj in okolje prizorišča dediščine. Vse dejavnosti interpretacije dediščine bi morale biti fizično dostopne, v primerih, ko to ni mogoče, pa bi bilo potrebno interpretacijo dediščine zagotoviti na drugi lokaciji.

Iryna Shalaginova (Kultur-Interpretation Deutschland)

 

Viri:

Beck, Larry, and Ted Cable 2002. Interpretation for the 21st Century: Fifteen Guiding Principles for Interpreting Nature and Culture. 2nd ed. USA: Sagamore Publishing.

Dean, David 1997. Ethics and Museum Exhibitions. In Museum Ethics, Gary Edson (ed.). London. Routledge, pp. 216-224.

Ham, Sam. 1992. Environmental Interpretation: A Practical Guide for People with Big Ideas and Small Budgets. Colorado. North American Press.

ICOMOS 2008. The ICOMOS Charter for the Interpretation and Presentation of Cultural Heritage Sites. Dostopno na: http://www.international.icomos.org/charters.htm, povzeto 19. decembra 2008.

Lawson, Elaine, and Meredith Walker. 2005. Interpreting Heritage Places and Items Guidelines. Heritage Information Series. Australia. NSW Heritage Office. Dostopno na: http://www.heritage.nsw.gov.au/docs/info_interpreting.pdf; povzeto 12. julija 2007.

Lewis, William 2005. Interpreting for Park Visitors. 9th printing. Eastern National.US.

Tilden, Freeman. 1977. Interpreting Our Heritage. 3d ed. Chapel Hill: The University of North Carolina Press.

Uzzel, David. 1994. Heritage Interpretation in Britain Four Decades after Tilden, in: Richard Harrison (ed.). Manual of Heritage Management. Butterworth-Heinemann. Oxford, pp. 293-302.

Wearing, Stephen and John Neil 1999. Ecotourism: Impacts, Potentials and Possibilities. Butterworth-Heinemann. Oxford.

Comments are closed.